Tretjič, nekateri trdijo, da če povsod vidimo mikroagresijo in menimo, da besede lahko povzročijo nasilje, takšen odnos dejansko spodbuja “kulturo žrtev” in dela ljudi bolj občutljive (npr. helikopterski starši, ki menijo, da njihovi otroci ne prenesejo razočaranja). Zato ti mladi vsako idejo, ki je v nasprotju z njihovimi prepričanji, razumejo kot obliko nasilja, ki jo je treba omejiti ali se ji izogniti).
Četrtič, nekateri trdijo, da je malo znanstvenih dokazov za obstoj mikroagresije. To pomanjkanje dokazov je po njihovem mnenju razlog, da se temu konceptu pripisuje manjši pomen. Če ga ne moremo izmeriti, ne more biti podlaga za politiko.
V nasprotju s tem skepticizmom obstajajo empirični dokazi, da doživljanje mikroagresije vpliva na čustveno počutje in telesno zdravje ljudi.