Transakcijski model stresa in spoprijemanja s stresom predvideva, da je stres dinamična transakcija med osebo in njenim okoljem, ki je ocenjena kot osebno pomembna in presega sposobnost spoprijemanja (Folkman, 2020).
Kognitivna ocena in spoprijemanje sta dve glavni značilnosti te teorije. Primarna presoja odgovarja na vprašanja: “Kaj to pomeni zame osebno? /’Kako bo to vplivalo na moje počutje?’, nanj pa lahko vplivajo človekove vrednote, cilji in prepričanja. Obstajajo tri vrste primarnih ocen: nepomembne (nimajo vpliva), benigno-pozitivne (pozitivno vplivajo) in stresne. Stresne ocene lahko pomenijo škodo/izgubo (nekaj škode je že nastalo), grožnjo (pričakuje se škoda) in izziv (možnost pridobitve ali obvladovanja) (Lazarus in Folkman, 1984, str. 32-33, Lazarus in Folkman, 1987).
Sekundarno ocenjevanje se aktivira, če oseba situacijo zaznava kot stresno in si odgovori na vprašanje: “Ali sem sposoben/a to obvladati?” (Biggs, Brough in Drummond, 2017).
Do spoprijemanja s stresom pride, ko se dogodek šteje za stresnega (primarna ocena) in ga je treba obvladati ali rešiti (sekundarna ocena). Dve vrsti strategij spoprijemanja sta usmerjeni na problem in usmerjeni na čustva. Strategija, osredotočena na problem, je namenjena obvladovanju ali reševanju problema, medtem ko je strategija, osredotočena na čustva, namenjena uravnavanju čustev, ki so posledica stresne situacije. Strategije, osredotočene na problem, vključujejo zbiranje informacij in pripravo akcijskega načrta. Strategije, osredotočene na čustva, vključujejo izogibanje in zmanjševanje. Na izbiro strategije posameznika vpliva več dejavnikov, kot so okoliščine in osebne značilnosti (Lazarus in Folkman, 1984, str. 150-151).
Rezultat prizadevanj za spoprijemanje, ki ga spremljajo nove informacije iz okolja, povzroči kognitivno ponovno presojo. To je proces ponovne presoje situacije, da bi ugotovili, ali so bila prizadevanja za spoprijemanje učinkovita oziroma ali se je situacija spremenila iz stresne v nepomembno ali benigno-pozitivno.