Težava s človekovimi pravicami in sovražnim govorom je v tem, da gre pogosto za nasprotujoče si človekove pravice. Pri mikroagresiji se lahko šteje, da je enaka. Vedno znova moramo tehtati, katere nasprotujoče si človekove pravice prevladajo v posameznem primeru. Na primer, naša pravica do svobode govora je lahko v navzkrižju s pravico do svobode vere ali veroizpovedi. Ali pa je pravica do svobode govora v nasprotju s pravico do izobraževanja. Še bolj temeljno pa je sivo območje med pravico do svobode govora in prepovedjo vseh oblik diskriminacije ali zlorabe svobode za širjenje sovraštva.
Zato se moramo v vsakem primeru odločiti, katera pravica prevlada in je v tem primeru “pomembnejša”. V naši družbi na koncu odloči sodnik. Na to, kaj sodnik odloči, pa vplivata javna in politična razprava, saj sta pokazatelja, kako družba obravnava mikroagresijo in sovražni govor.