Mikroagresija izključuje, zaničuje ali izničuje psihološke misli, občutke ali izkustveno resničnost osebe ali skupine. Žrtve se lahko počutijo, kot da se z njimi slabo ravna ali da so izključene.
Psihološke dileme, ki jih povzročajo, lahko vodijo v povečano rasno jezo, nezaupanje in izgubo samospoštovanja. Zaradi rasizma in diskriminacije se poveča stopnja depresije, dolgotrajnega stresa, travm in tesnobe.
Mikroagresije sčasoma povzročijo notranji konflikt in kronični stres. Tisti, ki doživljajo mikroagresijo, lahko občutijo napetost, ki vodi do telesne napetosti in tesnobe. Pogosto se lahko spopadajo z zmedenostjo, jezo, tesnobo, nemočjo, brezupom, frustracijo, paranojo in strahom, ki vodijo do negativnih mehanizmov spoprijemanja, kot so zanikanje, zloraba snovi in umik. Skratka, biti žrtev (ali priča) mikroagresivnega vedenja lahko privede do travme, simptomov tesnobe in depresije ter socialnih fobij in antisocialnega vedenja.