Prvič, ljudje včasih mislijo, da gre za politično korektnost, ki se je “razbohotila” in onemogoča, da bi govorili o kakršnem koli zahtevnem vprašanju. Ključna ideja, ki bi se tu lahko pojavila, je v tem, da si vzamemo k srcu “mikro” del “mikroagresije” in trdimo, da v primerjavi z resnejšim rasizmom ali drugimi “-izmi” niso tako velik problem, da bi v njih prepoznali težavo.
Drugič, ljudje lahko trdijo, da ima vsakdo pravico, da v skladu s svobodo govora to vseeno pove, tudi če mikroagresija povzroči škodo. Predstavljajo si, da ljudje, ki se borijo za socialno pravičnost, dobesedno govorijo ljudem, da določenih stvari ne smejo povedati, kar po njihovem mnenju pomeni napad na svobodo govora.