Tema 2 Dekonstrukcija mikroagresije

Še en zahteven korak je dekonstrukcija pomena mikroagresije. Šele ko se oseba zaveda predsodkov, lahko ukrepa, se nauči, kako se odzvati in kako oblikovati komunikacijo, da se bodo udeleženci počutili opolnomočene in ne žrtve. Občutljivost je mogoče povečati z vadbo empatičnega poslušanja (več v 4. poglavju) ali s prizadevanjem, da bi se v danem trenutku bolj zavedali sebe.

Če kot opazovalec prepoznate mikroagresivno vedenje, se lahko vprašate: “Ali naj posežem? Če se vmešam, kakšen je primeren način? Kakšne so posledice, če ukrepam?”

Če se na primer odločite, da boste posredovali, ko opazite mikroagresijo, ki se razvija, lahko ukrepate z besedami: “Zakaj to govoriš? Ali pa ne razumem šale. Ali mi jo lahko razložite? Ali pa lahko razmislite o tem, da bi se storilcu približali pozneje.

• Če k vam pristopi oseba, ki je prizadeta ali zaskrbljena zaradi nečesa, kar ste rekli, je pomembno, da se ne odzovete obrambno. Težko je sprejeti kritiko, še toliko težje, če vas kritizirajo zaradi nečesa, česar se ne zavedate. Verjetno ni bil vaš namen, da bi nekomu povzročili bolečino ali ga užalili.

Poskusite poslušati in biti empatični. Izogibajte se besedam “tega nisem mislil” ali “govoril sem šalo”. Ne poskušajte ovreči čustev druge osebe.

Ne glede na svoj namen ustno potrdite, da ste slišali, kar je drugi povedal: “Slišal sem te, čutim tvojo bolečino in moj prihodnji jaz bo ravnal bolj premišljeno, ker si to delil z mano.” Opravičite se, vendar ne pričakujte odpuščanja. Če odnos med vami in prizadetim dopušča, lahko razmislite o tem, da bi postavili več vprašanj in razpletli druge verbalne ali neverbalne mikroagresije, h katerim ste nagnjeni.